Če so v vodi prisotni mikroorganizmi, govorimo o mikrobiološki onesnaženosti vode. Pod mikroorganizme štejemo bakterije, viruse in praživali. Mejne vrednosti mikroorganizmov in monitoring so določeni v Pravilniku o pitni vodi. V kolikor število dovoljenih mikroorganizmov preseže mejne vrednosti mora upravljavec vodovoda o tem obvestiti uporabnike in zagotoviti ustrezne ukrepe. Vodo, ki je mikrobiološko onesnažena je potrebno vsaj tri minute vreti, da se uničijo vsi prisotni mikroorganizmi in da jo nato lahko zaužijemo.

Mikrobiološka onesnaženost vode je največkrat težava pri manjših, neurejenih oskrbovalnih območjih, ki oskrbujejo 50-1000 prebivalcev. Običajno je težava fekalna onesnaženost, do katere največkrat pride pri nekontroliranem gnojenju kmetijskih površin in kakršnekoli onesnaženosti z iztrebki.

Mikrobiološko onesnaženost uspešno uničimo z dezinfekcijo vode. Klor je največkrat uporabljena metoda dezinfekcije vode, ki pa ima tudi negativne lastnosti, saj ob nekontroliranem in neprimernem doziranju lahko pride do nezaželenega okusa in vonja v vodi ali pa do tvorbe zdravju škodljivih stranskih produktov (trihalometani).

Zdravju popolnoma neškodljiva metoda dezinfekcije vode je dezinfekcija z UV svetlobo. UV dezinfekcija vode je bistveno bolj učinkovita od klora pri uničevanju vodnih parazitov, kot sta Giardia in Cryptosporidium, ne spreminjanja okusa ali vonja vode in ne povzroča škodljivih stranskih produktov.

Težave s prevelikimi količinami klora v vodi se največkrat pojavljajo pri manjših vodovodnih sistemih, kjer se klor ne dozira proporcionalno.

Težave s klorom v vodi najenostavneje rešimo z vgradnjo čistilnika za pitno vodo v kuhinji ali pa z oglenimi filtri na vhodu vode v objekt. Aktivno oglje ima močno adsorpcijsko sposobnost in odstrani okus, vonj, klor, pesticide in določene težke kovine iz vode.

Poglejte si več o rešitvah v kuhinji